le v srcu rana še pekli.

V daljavi prebuja jutranja se zarja,

vse tako je kot bilo je tiste dni.

da takoj bi zdaj objemal te.

Zdaj pa nosim vesele te spomine,

a kaj, ko izgubil sem vse.

prav nič ustaviti ga ne uspe.

Zdaj sebi postal sem si ovira,

le čakam na ta dan, ko svet se mi podre.

dal navdiha in moči,

hkrati pa prav vse odnesel,

zdaj jokam dneve in noči.

morda bo tudi moje.

Vem, da vse to laž je le,

blažim si z njo trpljenje svoje.

sadpoem