Samonostalgija
Ko zrem mnogobarven akvarel
skozi vitraž in slišim ciganov hipnotičen spev
med podtoni megafonov,
čutim delce duše na veji jagodičnice
cveteti z vnemo buenosaireških jacarandajev.
Samo eno drevo je prodrlo skozi glino -
purpuren poljub, ki ga prestopam, in odblesk šepeta,
v katerem bivam.
urednica
Poslano:
26. 07. 2018 ob 20:12
Spremenjeno:
26. 07. 2018 ob 20:40
O, da mi biti je drevo ... 
bere se, kot bi res (že) bil ... lepa alegorija za notranje doživljanje sebe ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Deseti
- 24. 07. 2018 ob 14:03
- Prebrano 460 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 111.87
- Število ocen: 5