Življenje naju mesi,

kakor hlebec kruha.

Gnete, stiska, obrača,

ve, da vse se vrača.

Na toplem vzhajava,

sva rahla, mehka.

Piš neopazno skrije se v prepih,

najinemu buhtenju vzame dih.

Spet naju gnete.

 Doda semena,

vzorce narave nama izriše.

Midva rasteva v polno, vedno višje.

Sem sredica

mehka, radodarna,

ti skorja dišeča, hrustljava.

Jaz pšenica, zlata tišina zemlje,

ti voda, neskončna melodija neba.

Skupaj hraniva življenje.

Tudi, ko izgubljava svežino.

Moder ve,

kaj hlebec v sebi skriva.

nada pecavar