I.

Zabijam žeblje v metuljeva krila.
Ne glej. Če boš gledal, 
te bom zavihtela kot kladivo,
da boš poln črnine zvezd.
Če boš gledal, 
bom modrostni zob,
ki ga želiš izruti.
Če boš gledal, 
bodo ovijalke spletle pesem
o poti, posuti s trepljaji,
in o podplatih,
ki preletavajo gorovja.

Zabijam žeblje v metuljev let.
Pritisni prst globoko v nebo,
vtisni se v mesečev kamen,
stopi na sredo mlečne ceste
in jo posesaj za zajtrk.
Čutiš?
Ali čutiš, 
kako utripa ujeti let?
Ali vidiš,
kako se drži za jambore
svoje zlate kletke
in tuli v tvojo luno?

Zabila sem vse žeblje
v navideznega metulja,
ki je na razprostrtih krilih
imel piknik s kladivom.
Pridi,
daj mi tipalko,
greva na travnik,
poln rosnih kosti.

II.

Zakaj si metulj
z jantarjevimi krili,
ki plešejo s teboj 
v močnik življenja
in ti z lasmi
čistijo jezik,
jaz pa oddaljena
strmim
le v slutnjo tvojega leta?

III.

Raztegnil si moje metuljaste prsi
in se udomil. 
Dvoglave stonoge teptajo prazen dim.

V roki vzdih požrtega gada. 
Na prstu češnjev sok.

Okrogle besede skačejo iz okroglih ust. 
Premikaš me zabubljeno. 
Okrogla tišina poje okrogle pesmi.

V travi se delni sončni mrk zadovoljuje z vtisom.

Vesna Šare