Ura je polnoči

in včeraj je že šlo

in ni še danes je še premlado

pritiskam na tipke

in večam oddaljenost

od tam kjer sem preživela dan

in vstopam nekam koder ne vem

ali je pot prava mi bo dala zavetje

ali bo narobe ker ne bo ščita

ki bi me branil pred robom prepada

pojdem nazaj na sredo pločnika

grem naprej drugače ne gre

in nima smisla

kamor bo cesta je varno

tam hodijo gruče ljudi

in tudi tam kjer ni poti

je varno tam je mir

ni prehitevanj

ni konkurence kot v velikim mestu

hodim po lastnem občutku

še vedno z enim očesom zaprtim

od včeraj in na drugo na veliko odprto

da radovednosti kam me bo pripeljalo

dviguje me mesec v nočno zgodbo

ki se bo pletla v glavi skozi noč

že čez nekaj ur bom v elanu

in povsem vdana v tekoči dan

se bom uvajala kot praktikant

v kakšni veliki firmi

kjer so vsi vsega vajeni

in vsi vse vedo

razen mene ki sem na novo

in ko bo noč pridem nazaj

v isto posteljo z isto posteljnino

s poljubom od Lune in tvojim objemom

dosegam svetlobo četudi bo tema

a jaz čutim to ni samo domišljija

IŽ-lev