Tvoj podpis v srcu nosim,

skrit je v brazgotinah moje sreče,

pa prijateljico Sočo prosim,

da poljubi te, ko mimo teče.

Ujet v samem sebi hrepenim,

po spektru najinega smeha,

upanje lahko si bogatim,

le dokler še želelo bi do greha.

Pa posedam ob valovih lepotice,

čakam, da odzdraviš po valovih me nazaj,

se zvečer nadejam zvezde repatice,

ki bi pokazala pot ti v moj mali raj.

Po moji želji se počasi zbira prah,

bledi mi rima, po kateri sežem,

vrženega v prostor me je strah,

da brez dotika tvojega pod rušo ležem.

Morda izpustil sem svoj zadnji vlak,

ki je pozabljen bil na najini postaji,

počasen zdaj moj nemi je korak,

le tiho zdaj ti maham na daljavo ob ograji.

Tu sem zdaj, prekladam preživete rime,

da mi upanje bo v vetru še gorelo,

ko osamljeno poletje si privlečem vsaj do zime

kjer podpis v srcu bo prekrilo ivje belo.

by Mikla

Mikla