Zlato,

ki je imelo svojo zlato barvo,

je nekega dne zagorelo,

izgubilo je vsa svoja dognanja,

dramatično posest,

dramatično svobodo,

večna luč se je prižgala,

večnost kmalu je »postala«,

čistost se je razjokala,

bolečina noč postala,

jok je kmalu bil neviden,

mrak postal je ves previden,

mrak in mračna disciplina,

pretanjena umetnina,

- zlo,

- odpoved,

- visočanstvo,

je ovira,

kar da svet,

a potem uvelo cvetje,

nemorala,

jok in dretje,

tudi jaz se bom zadrla,

vso to mračnost bom odgnala,

nekaj dolgih ur jokala,

da bom le nekoč popolna,

bom sproščena,

bom pogumna,

vso enakost bom častila,

vso bogastvo bom dobila,

vpila na sovraštvo in delovanje,

mučenje in 7 drugih stvari,

tam,

pod pretiranim balastom,

v »tabernaklju« pod hrastom,

žvečila bom te razlike,

madeže bom odstranila,

daljnogledom bom sledila,

govorila le o »pranju«,

»mozganju«,

na kopna um telesa brez imen,

kje je vsa milina,

kje je desni breg?

Suzana Kovačič