Stojim na razpotju,

zebe me v prste na nogah,

trepetam,

sprašujem se v sebi vprašanja skeleča,

želim ali ne želim,

hočem ali nočem,

moram ali ne smem,

konflikt.

Skala mi visi kot svinec za vratom,

čaka,

da se stali kot led na toplem,

čaka,

da omehča sivino v prsih,

čaka,

da umiri dih.

Se bom odločila prav,

tako da pogled nazaj ne bo krvav,

da metulji bodo leteli mehko,

ter da bo rima tekla gladko.

To bo odločitev za vse moje čase,

čas ne povrne se nazaj,

imeti dete ali ne me skeli in peče,

tehtnica prevesi se v pravo smer.

Lucija Beškovnik