Leta minevajo, puščam spomine.. samevajo,
A kdaj je ves moj trud zaman.. noč ulovi to, kar si čez dan ne priznam.
Ta čas, to grenko obžalovanje, ko mi sanje pokažejo tvoj obraz.
Solze močijo blazino.
Zdi se nemogoče,
te spustiti,
te nehati…
po tem ko si verjel
da je svet bil
ustvarjen za dva
vseeno greš
iz življenja
iz dnevov
a ne iz srca
in si vedel
točno si vedel
da boš ostal tam
Leta minevajo, puščam spomine.. samevajo.
A kdaj ne vem kaj bolj boli, jih vase tiščati.. jih imeti pred očmi.
Še je čas, ko bo čas, za ta čas pa.. grenko obžalovanje, ko mi sanje pokažejo tvoj obraz.
Nasmeh poln morja.
Zdi se mogoče,
spustiti,
nikoli prenehati..
po tem ko si verjela
da je svet bil
ustvarjen za dva
vseeno greš
iz življenja
iz dnevov
a ne iz srca
in si vedela
točno si vedela
da boš ostala tam
Leta minevajo, puščam spomine.. samevajo.
Pisma, katerih še sama ne berem rada.. nikoli ne bom odposlala.
Lahko čakam, do večnosti, iz večnosti, večno, če je potrebno.
Celota brez dotika.
Zdi se vredno,
pustiti,
ne morem prenehati..
po tem ko sva verjela
da je svet bil
ustvarjen za dva
vseeno greva
iz življenja
iz dnevov
a ne iz srca
in sva vedela
točno sva vedela
da bova ostala tam
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: abukala
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!