Nisem več v igri

ne plazim več na goro za oceno

prepričana da višina je dovolj

brez da mi kimajo učitelji

ne dam prav besedi narobe

in ne vrže me iz tira sok limone

navajena kislega nasmeha

napredujem sama sebi v dar

da pogled z višav je popolna nagrada

moji človeški duši ki je nehala tekmovati

nehala se dvigovati za tuji plosk

zdaj je lepo vreme kadar ni dolgo sonca

se ne nabirajo črni oblaki in ne bo strele

ne bo veljal tisti pregovor

tam ko je preveč besed čaka strela grom

apnene roke imam ko prijemljem ostro kamenje

in v upanju da ne zdrsnem prehitro počasi dvigujem oči

da me ne preseneti kar je novega česar še ni bilo

zato si dajem darilo ki ga imam v žepu

vsakih nekaj metrov poližem nov bonbon

in nima kislega okusa

samo poljub na nebo

IŽ-lev