Strup je v majhnih »flaškah«,

jaz pa te »flaške« ne najdem,

nikjer je ni,

mogoče je že razbita,

mogoče sem jo sama razbila,

lahko jo je razbil kdo drug,

vse je mogoče,

mogoče »flaške« nikdar ni bilo,

a v njej je strup,

strupena snov,

smrtonosna,

halucinogena snov,

ali pa tudi te sploh ni,

tišina je odvisna od besed,

od strupenih besed,

stavkov,

kitic in strupenih refrenov,

na videz prisilnih refrenov,

navidezne resničnosti,

navideznih poti,

navideznega ducata vhodov v navidezne prostore,

kjer je »nukleus«,

če sploh je,

kdor ga želi videti,

ga bo videl,

vprašanje pa je,

kdo ga bo videl,

kdo bo v snu dosegel budnost,

kdo bo v krutem vsakdanjiku »blefiral« spanec,

kdo bo manipuliral s slepilom,

mogoče s pohlepom,

nekdo pa bo zagotovo upošteval razlike,

na drugem »bregu« pa nadležni transformerji,

polni razlik in nadležnih in skromnih ter nepopisnih bridkosti,

napisanih na steni,

kremiranih vpričo posameznikov,

obsedenosti vpričo sveč, vencev in cvetja.

Suzana Kovačič