Vreče nosijo na glavah, sužnji,

belo suknjo nosim sam.

Vreče nosijo na glavah, sužnji,

težek njihov je korak.

V verige vrženi so, pritepenci,

v rane dani so, pozabljenci,

prebežniki, ki so pustili,

ki so pozabili svoj svet

in ga zaprli s težkim kamnitim pokrovom

in požgali njegov težek leseni vhod.

Oči starodavnih vrednot so ostale na dnu vodnjaka,

izdane, a ne pomrte,

vtopljene v mrzle kamnite stene.

Zakaj prispelo bo obdobje

bleščečih maškarad,

ob zadnjih taktih koračnice

zamrl njihov bo korak.

Vreče nosijo na glavah, sužnji,

belo suknjo nosim sam.

Vreče nosijo na glavah, sužnji,

ponosno in upéče jih nosijo.

Miha Sever