No,
saj se sploh ne zavedam,
saj sploh ni resnice,
moja pamet,
moje gibanje,
moja iznajdba ničesar,
temu sledi pot v peklenske globine,
v sobo prebujenja,
pohlepa,
jeze,
iluzije,
pogledom v nebeško bledico,
premikamo se naprej,
ostali morujejo,
se oklepajo svojih uspehov kot "pijanček plota",
takšna je moč zunanjosti, razlike,
v gibanju,
če gledamo s pravega, skritega, temnega in tesnobnega kota.
Blagor poeziji, ki jo okuša toliko različnih okusov!
(Moč množice je tisto kardinalno število, ki je ekvipolentno!)
Aja, prafaktorji poezije? Ja, močni! Bravo!
Lp, Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Suzana Kovačič
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!