Šele v jeseni 
kot zaledenela reka 
ki se izteguje proti vzhodu
žari Izabelin obraz
Nocoj so se po njenih slikah
posedle sence – zopet je 
potonila v megline in žalosti

v jesenske izohipse kot puščavnik
v betonski votlini iz sedmega nadstropja
Šele v jeseni žari Izabelin obraz
na njem je oktobrska bolečina v trebuhu
in mimika besed: Moj Bog 
kako  žalostno je brez otrok
Včasih zre proti zahodnemu predmestju
v nič, pa znova bere
Feniksovo pismo, uokvirja mu sliko
in jo obrobi z rdečico listja
Vem, mati, da nikdar več
ne bomo in ne moremo 
s temi slikami biti družina 
Pa namesto iz ruševin prisluhni 
kreiraj in oblikuj tisto življenje
ki si ga vedno imela rada – slikaj pejsaže 
vdihni jim dušo in takrat ko nad mestom 
zaplešejo tesnobna deževja, ne poslušaj 
kako grob grobu šepeče: Vidiš
z njenih las pada mrtev srebrn prah
S svojimi odtenki listja obrobi
spomine a v resničen svet
se potopi s čopičem in paletami  
oživi, objemi pejsaže 
ki si jih vedno imela rada

Marko Skok - Mezopotamsky