Vile so se zbrale v gaju,
v pesem so ga spremenile,
v potočku se skrbno umile,
vse dišalo je kot v maju.
Odele se v prosojne so tančice,
počasi razčesale si lase in
na travnik se podale kot biserne meglice.
V travah so zdravilne zeli iskale,
poslušale vse njihove modrosti,
nabirale cvetlice in trave dišeče,
neminljivost v kite, venčke vpletale žareče.
Ptice v klepetu razodele so jim skrivnosti.
v gaj so se vrnile, na mehkem mahu zadremale.
Je prva vila mehko vstala
in nežno zaplesala v korenine.
V stopinje njene so risale spomine,
z objemi jim milost je predala,
prebudile so gibe nepoznane.
Ko v popolni tišini je rahlo legla vanje,
so se zazibale v globoke sanje.
Kot morje je vzvalovala druga vila,
vsa debla je prekrila z valovi smeha, vriska,
v čistost z ljubeznijo jih izmila.
Z dlanmi o spreminjanju jim šepetala,
hladila z ledom lubje je ranljivo,
poslušala pesem njihovo ganljivo
in vsa čustva jim zmehčala.
Tretja vila privršala v krošnje je visoke,
vsaka veja, vsak najmanjši list je zamigetal.
Razodela, da v vsakem božji dar gradi oboke,
da v moči bo njihov duh zaplapolal.
Veje, liste je gladila in v pesem jih vabila.
Glasovi so prepletli se ubrano in razkošno,
z modrostjo vabili v krošnjo vsemogočno.
Je četrta priplesala goreče,
da se je prižgala svetloba oglušojoča.
Domačnost in toplino točila je iz vrča,
v pesmih je trosila upanje zoreče.
V zbranosti jm plamen očiščenja je podarila,
vse duše v brezmejnost je razlila.
Se jim pridruži še ena vila,
ki se izvila iz slapa je svetlobe,
s sončnimi žarki med njimi se lovila.
Prebadala, topila sence je boleče,
s čisto dušo vseh dotakne se ljubeče.
Ko so zasijali v lepoti neulovljivi,
v vzvišen mir so se potopili.
So vse plesale skupaj
in vsaka sama zase,
kot zvezde v neskončnosti žarele.
Sij je vedno bolj bleščeč postal,
gaj v popolnem miru je ostal.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!