Od nekdaj želela sem

priti do obzorja,

skrivnostno črto

v svoje črte ujeti.

Zame bila je resnična

in večkrat na dosegu roke,

tako vabljiva

a v neznano izmuzljiva.

Na cesti,

ki vijugala direktno je v njo,

na gori,

ki tipala je v nebo,

na morju,

ki se je vedno bolj širilo.

Čeprav mi stokrat je ušla,

sem znova in znova

pričakovala vznemirjeno,

da enkrat me bo počakala.

Ko sedaj gledam v njo,

mi šepeta na uho,

zakaj v otroštvu

tako vznemirljivo je bilo.

nada pecavar