Dan razprodaje

polna vrečka fasade

okrasi telo

________________________

Nisem moderna.

Ničesar nisem kupila.

Pred mano pa potrošniki, ki komaj nosijo.

Ne bom jim pomagala, vsak svojo fasado nosi s seboj.

Jaz z glasnim pozdravom rešim opustošeno dušo pred seboj.

Ta se vsaj ne spreneveda in ne zapravlja.

Plezam po stenah vsakdana kot po pajkovi mreži in iščem izhod.

Povsod nekdo opazuje, kot bi čistil svojo duše išče drugim napake.

Včasih obnemorem in preneham biti avtomat za pozdrave.

Včasih pustim krčem ki skozi besedo govorijo, da se izpovejo.

Rogovilim okoli praznega oreha, kot bi se vrtela okoli torte.

Notri pa goli nič.

Kot življenje. Oblačiš, sestavljaš, dodajaš smisle in tekoče spomine.

Polica je že polna slik, kot da naju prepričuje da bova nesmrtna.

Jaz in ti, dva vojaka poslana in rojena na ta svet, da s smrtjo nekoč zmagava.

Gledam mimoidoče, zaradi trenutnega smisla imajo polno besed.

Spraznila sem jezik, zdaj ga imam samo še za preživetje.

Ko bo konec bo prišla večnost, tam kjer ni ničesar, kot tudi prej ni bilo ničesar.

Mogoče dobim spomenik, ki ga bo kamnosek izpod cene prodal.

Potem bodo bledele črke in se znova starale, kot jaz.

In pustim življenju prosto pot, živa ali mrtva, takšna kot sem, kot bom.

IŽ-lev