Moje pesmi, kot studenec iz srca mi vrejo,
takrat, ko duša ranjena je in boli.
Niso napotki za življenja srečnih dnevov,
so le utrinki modrih, žametnih noči.

Moje pesmi so kot moje večne sanje,
ki zapolnjujejo prav vse noči.
So rumeno listje nekih jeseni,
so sončni dnevi v sanjavi nežnosti noči.

V njih se ne išči, se ne najdeš!
Tvoji dnevi so drugačni, drugačne so noči.
Drugačno pesem zate ptica poje,
drugačne barve zate cvet cveti!

alineja