V želji po nekom,

ki razumel bi sanje,

človek zbuja se v dan,

goji pričakovanje.

Dan porazgubi se

v misli, da obstajaš,

ti, ki si dvojine zaželiš

in ne zavajaš.

Tvegajo mi želje,

da te srečajo nekoč,

ko pogled dovolj bi

bil za neprespano noč.

V njej objema bi lovila

lepe nežne sanje,

jih šivala med prsti

in se potopila vanje.

Plavala bi na dotiku,

vse do jutra v modrini,

ko ljubezen bi vtkala v dan,

ki božal bi oba v tišini.

V iskreni želji po nekom,

ki razumel bi moje čudne sanje,

zbujam se v brezšteti dan,

v vetru spet gojim pričakovanje.

by Mikla

Mikla