Pred menoj so tri črte,

vsaka črta ima svojo dolžino,

ostrino,

površino in prostornino,

pred menoj je črnilo,

ob njem pero,

ob peresu list z bolečino,

zunaj pobesnela je nevihta,

kam zdaj........

v objem stekla, betona, keramike,

marmorja,

monogamija,

gledam po ozračju,

besna sem na te črte,

ker vidim škatlo,

prazno škatlo,

nima barve,

oblike,

površine,

prostornine,

ta škatla je prazna,

prazna in neprijazna,

jaz pa komaj opazna.

Suzana Kovačič