Opravim svoje delo.

Opravim ga skrbno in dobro.

Opravim ga namesto tebe.

Opravim delo za tri.

Tu doma ali tam v službi, kjerkoli že.

Opravim in ne oporekam.

Izkoriščajo moj značaj.

Izkoriščajo moj čas.

Izkoriščajo moj hrbet.

Izkoriščajo mojo dobro voljo.

Toliko me izkoriščajo, kolikor pustim.

Izkoriščajo kolikor se me zmore izkoristit.

Nekaj časa mi ni bilo težko.

Postalo je težko in sem se pritožila.

Vendar pritožba je naredila vse še težje.

Zato se ne pritožujem in je naprej samo še težko.

S sklonjeno glavo opravljam svoje delo, delo za tri in se pustim izkoriščat za štiri.

Jezila sem se.

Pa mi je jeza škodovala in sem jo opustila.

Opustila sem jezo in postalo mi je vseeno, da se niti ne jezim več.

Opravljam svoje delo in moja lastna volja je to, da ga opravim skrbno in dobro.

Vam vsem pa je lahko, ker ste mi nakopali vaše delo.

Na hrbtu nosim par svojih kil in tono vašega bremena.

Ja, bilo je težko, vendar, zdaj ni več.

Zdaj je moj hrbet zelo krepak in močan, lahko bi nosila dve toni.

Toliko se zdite pomembni, krhki, da nalagate vse na druge.

Jaz pa sem toliko nepomemebna in trdna da nesem svoje in vaše.

In hodim, s sklonjeno glavo, ker me tako ali tako, ne upate gledati v oči.

Nič ne rečem, samo naredim.

Opravljam svoje delo.

Ne jezim se.

Kdo sem, da bi se!

Le nekdo, ki naredi, kar zmore, ker zmore.

Ampak vi ne veste, vi ne veste, kako je to.

Nikoli ne boste vedli.

Sem pa hvaležna, da ste takšni.

Brez vas, ne bi spoznala svoje sposobnosti, ki kdaj presegajo čudeže, vendar to vam nikoli ne bom iskreno povedala.

Naprej boste nalagali na moj hrbet in se smehljajli lahkotnosti, ki vam ostane.

Vse dokler ne bom tako močna, da bom nesla kar celoten svet na svojem hrbtu.

Čudovito bo.

Skupaj se bova vrtela, dokler me ne odvrže v orbito in me odnese med zvezde.

In vse breme in teža, se bosta od pritiska, spremenila v prah, ki bo nežno padal v tisočletni raj brezskrbnosti.

abukala