Močno sem tiščala (ne da bi se ganila)  

tisti strašni nič, ki sem ga sklenila v objem.

Hiteča proti cilju sem pozabila navodila;

toplino polnih rok in igrivost drznega giba.

Olupim si jezik ganjenih besed v žvezik zamere;

luščim očitke, razum, voljo, zakolnem z dna srca!

Ljubezen ni stanje milosti, nostalgija, utvara!

Nezavarovana skočim z vlaka pomladnih dni...

Pripnem se na zemljo, na zadnje postajališče. Razstavišče.

arabela