Metulji stkani
iz pisanih meglic
letajo nad jaso
umetno vzgojenih pesnikov.
Padajo 
kakor neizrečeni verzi 
iz katerih kuka
tisoč začudenih oči
in objema tisoč brezbarvnih prstov.
Padajo kakor redi 
pokošenih vetrov,
ki čakajo v vrsti, 
da bi objeli sonce, 
pa ga nikdar ne dočakajo.
Vsi pesniki
ne dobijo kril, 
ne poletijo za metulji
in (p)ostanejo
pesniki.

Pokošeni verzi 
hitro zgorijo, 
iskre ugasnejo, 
metulji pa odletijo.

Marko Skok - Mezopotamsky