Vroč dan se nagiba v večer.
Ravno tečejo poti čez Barje.
Perspektiva brez presenečenj.
Hiše so odprle duri,
dvorišča so oživela,
vonjam domačnost.
Družina sedi za mizo,
ob vhodu straži žabec,
barjanski dobri škrat.
Na ploščadi se lovita
deklica in deček.
Slišim vik in krik,
otroški smeh.
Deklica pobegne. Steče
proti koncu makadamske ceste,
ki jo bo nekoč popeljala v svet.
Dotakne se me
njeno nezavedno veselje.
Stopam za njo.
Začutim pesek pod korakom,
ki drobi resničnost v spomine -
nekoč sem bila ta deklica.
res je čudežno, kako zlahka nas šopek okoliščin zmore zalučati desetletja skozi čas ...
Čudovit zapis, čestitam.
Hvala Milan, cenim tvoje mnenje, pesem je res nastala na podlagi okoliščin.
lovrenka
Všeč mi je, da si v pesmi postavila spomin v prvi plan (kot da se odvija zdaj) in nam na koncu razkrila čas ... in še res je: včasih so spomini bolj živi od vsakdanjih podob ... čestitke,
Ana
Hvala Ana, prvi osnutek pesmi je nastal lani pri Bistri.
lovrenka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: lovrenka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!