Se še spomniš
šolskega berila,
z mehkimi platnicami
in začetnimi gibi
učenja pisanih,
pa tiskanih črk.

Se spomniš,
da takrat so bile
vse prve besede,
prvi stavki vsakega
čisto enako vredni.

Za tiste čase
je vredno deliti
spomin v tem novem času,
preveč je knjig,
premalo človeka v ljudeh.
Preveč kritizerjev,
pa verjemi, tako malo,
tako malo odkrite človečnosti.

Naredimo kres,
takšen pravi,
1.Majski delavski kres,
če je še kaj
delavskega razreda,
namečimo vse knjige na kup,
zmečimo jih iz spodnjih polic,
tam samo prostor zavzemajo
saj jih nihče več ne bere,
razen tistega,
ki jo je napisal.

Poslušajmo
napisani nasvet,
ki glasno opominja,
prižgimo kres,
da vidimo,
koliko je vredna
knjiga z listi,
črnimo in imenom.

Zakurimo,
nam bo v duši bolj toplo,
da ne bo tema žrla lačne oči.
Naj se zasveti na nebu,
kar človek ne vidi na listu.

*

hope

IŽ-lev