še se čutijo odtisi tvojih nog

in še čez stopinjo čutim plaho trepetanje

čudno vdanost

kot da bi se mrzla prst

mi dotaknila srca

ne morem pozabiti

ta molk vsakdana

ko veter zaman lovi dvoje korakov

in ne morem pozabiti hladu

ki prebada črni skelet

potok klicev se ne izpoje

le skozi rešetke duha

se priplazijo

stopinje usmiljenja

pila sem ga

vse dokler mi iz žrela

ni zavpil zverinski glas

ki je končno doumel

da ga ne bo nazaj

sredi teme prižgala se je luč

postavila sem se na rob začetka

kjer poizkušam dohiteti jutro

levcek