Zasanjana Marjetka

„Ne ljubi me al' ljubi?“ listke bele šteje, metulje v vetru snubi, jih z rumenim srcem greje. Z vetrom v valovanju se v sebi zdi edina, z željami v iskanju se zahoče ji bližina. „Ljubi al' ne ljubi me?“ šteje listke bele, s srcem v zlato sonce zre, jo obiščejo čebele. Z dehtenjem vsem razdaja medene energije, ko sonček zlat zahaja, srček svoj zakrije. „Me ljubi da al' ljubi ne?“ sprašuje biserni okras, srebrne kaplje vanj vtre, osveži prelep obraz. Komaj jutranja ji rosa napoji srce zvedavo, neusmiljeno jo kosa pokrije z mokro travo. „Oj ljubezen, kje si!“ še poslednjč dahne, glavico povesi in v seno omahne. A vendarle marjetka še v otavi ne premine; sanja znova, od začetka, dokler so v zemlji korenine...

Adelina

Komentiranje je zaprto!

Adelina
Napisal/a: Adelina

Pesmi

  • 30. 04. 2009 ob 01:36
  • Prebrano 1147 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 325
  • Število ocen: 8

Zastavica