„Ne ljubi me al' ljubi?“
listke bele šteje,
metulje v vetru snubi,
jih z rumenim srcem greje.
Z vetrom v valovanju
se v sebi zdi edina,
z željami v iskanju
se zahoče ji bližina.
„Ljubi al' ne ljubi me?“
šteje listke bele,
s srcem v zlato sonce zre,
jo obiščejo čebele.
Z dehtenjem vsem razdaja
medene energije,
ko sonček zlat zahaja,
srček svoj zakrije.
„Me ljubi da al' ljubi ne?“
sprašuje biserni okras,
srebrne kaplje vanj vtre,
osveži prelep obraz.
Komaj jutranja ji rosa
napoji srce zvedavo,
neusmiljeno jo kosa
pokrije z mokro travo.
„Oj ljubezen, kje si!“
še poslednjč dahne,
glavico povesi
in v seno omahne.
A vendarle marjetka
še v otavi ne premine;
sanja znova, od začetka,
dokler so v zemlji korenine...
Adelina