Kar sem se naučil,
pa ni imelo zveze s srcem,
so samo trpele oči.
Tudi iz njih je padlo
zelo hitro.
Še dobro.
Tako obtežene
in sklonjene
bi samo iskale smisel,
tam kjer sem vsadil
stališča.
Kaj bi ostalo od
pogleda,
ki ne polaga
svojega temena
v skledo spomina,
da steguje vrat
in povečuje kot,
pod katerim sije sonce?
Vmes me pokrije senca,
lastna,
tako ostaneva skupaj,
vse dokler
se ne prelomi svetloba.
Pretrgam se na pol
in ti dam eno polovico.
Saj veš, da si vse deliva,
a ena polovica
ni nikoli enaka drugi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: salke
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!