Ti si, ki nosiš ime,
ki te ni vredno.
Zadovoljno razpeta med mesečino
in plivkanjem morja.
Vsak dan gledaš iz ogledala
in brusiš svoje ustnice.
Veš, da so razdalje, zato potuješ
skozi, ne preko.
Čas, ne kraje.
V tebi so dnevi, ki se me ne spomnijo,
ker sem jih sam pozabil.
Tudi kar vidim, je lahko
privid.
In ko prestopiš v nevidno,
postaneš večja od sebe.
Iz sence mi mahaš,
daljna in sama.
Zelo močna.
samo ne vem, kaj bi s tem vrivkom:
"Čas, ne kraje."
Lepše izpelji, da se bolj smiselno vplete, ali pa, kar se mi zdi še bolj racionalno - preprosto izpusti ...
?
Lp, L
Zdravo, Lidija.
Dober pomislek. Se mi je zdelo, da bo koga od bralcev ta del zmotil. Nanaša pa se na:
/.../ zato potuješ skozi, ne preko.
(Skozi) [Č]as, ne kraje.
Ni samoumevno, vem. Ob prvem branju se zatakne. A ob branju naglas (tudi) ta del dobro izpade.
Ne zdi se mi, da sem s tem kršil kakšno nenapisano pravilo. Morda se čez čas vseeno odločim ta del črtati. Nekaj časa naj pa še ostane.
Hvala za komentar. Lp, Luka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Luka Benedičič - Mladi Pesnik (urednik)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!