Bilke so pognale

zajemajo sapo in rinejo

rinejo korenine v zemljo

rinejo kvišku klasje

enake med enakimi

v tkivo stebel imajo vsajeno melodijo

ustvariti zrna potrideseteriti se

Pomembno je biti najvišje

rinejo in se prehitevajo

a hkrati se podpirajo

Ko zatuli čez glave se oprimejo

naslonijo klas na klas steblo ob steblo

prepletejo niti in so močne in so prožne

Med seboj tekmujejo in si pomagajo

s tesno prižetimi lati dušijo drugačne

ti bi jih prerasli jih zasenčili

a ne bodo

pod strnjenim klasjem je mrak

zadušljivo zatišje moreče brezvetrje

Čez polja vseh enakih

čez strnjeno kvišku strmeče klasje

zapelje stroj

V širokih lokih prši strup

za preživetje

Ne znajo se ubraniti

ne morejo izbirati

izbira stroj in zapelje

tlači mrcvari drobi klasje

zariva jih med zmečkane korenine

Potem je mir

dolgo

Lati so zmaličene

v poljih so dolge ostre zareze

neme rane vseenakosti

In stroj pride znova

čez iste rane zapelje

drobi trupla v trohnobo

Ta moč neizbire v meni kopiči oblake in

razmišljanja o smiselnosti žrtev v pasovih

Zahvaljujoč tem pomendranim

je drugim lepše in lažje dozoreti

Nakar jih

tako lepe zlate sladko dišeče

požanjemo

vse do zadnje

Milan Novak