DOMOTOŽJE
Molčala sva v utišano obzorje,
Ko zadnji sončni žarek vabil je meglice,
Še sanjam kdaj vročičen oči vprašujoče,
Utihnile so zadnje dnevne ptice.
Besed prgišče zamolčanih ni vzklilo,
ko mrak objel dolino je kot morje.
Od gluhih, osamljenih noči do tvojih ustnic pa vodi le neznosno domotožje.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Perc
- 11. 06. 2018 ob 05:53
- Prebrano 642 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 141.67
