Se spomniš,
kljub vetru večnosti,
ki gladi mi dolge lase,
nasmeha boječega,
pod medlo cestno svetilko?

Se spomniš,
ko pregriznjen je mrak
kljuboval jutranji zarji
in midva sva roke si grela
na klopi ob beli kapeli?

Se spomniš
kako topel zrak
prebujal je lica zaspana
in midva takrat sva spoznala
čar jutranjih sivih tegob?

Se spomniš?

Pod medlo svetilko stojim,
roke v šal si ovijam,
mrzel mi veter lica rdeči,
ko v sivem se jutru zavem,
da klop je se večja postala
in bela kapela
le sled je spomina ostala.

sterleta