Končno si je priznal. Vedno je želel le njo, njeno radoživost, zlate oči, rdeče lase in potna lica.

Oboževal je njeno možgansko gimnastiko, poezijo, strast, ki jo je znala zbuditi,

kljub neki zanemarljivi pomanjkljivosti, ki se jo je bal premakniti. Premostil bi jo že...

V prostem času je čuval njene črede in ji pošiljal nešteto pesmi, ki jih je v smehu zavrnila; kako naj v avtu poslušam več kot en cd?

»Zmešajva jih v barve!« je nagajivo rekla. »Ni težko!«

»Ampak, kako jih bova ločila?!« se je posmejal....

medtem je že zlival lončke skupaj, da se je vrtinčila mavrica celih sto kilometrov daleč!

Ni opazil, da je tam nekje v daljavi nastajala tema. Tema, ki mu je vzela tudi njo.

Dolgočasne barvne približke je v črno zamešal sam. Zanje mu je bilo itak vseeno.

"Gorje tistim, ki so z malim zadovoljni!"

mavrične barve

kažejo pot v nebesa

posuto s cvetjem

arabela