Pozdravljen, samoten in otožen glas.

Mar še vedno pozabljen odzvanjaš vzdihe mogočnih borovcev.

Opevaš tišino in mladost zasanjanega jutra,

nevedoč, da je tvoja pesem svetlejša od moje. - 

Vem, bolje bi bilo obarvati stihe. 

 A kako?

Otožna pesem,

tvoj glas je mehak in topel.

Jočeš, sanjaš in upaš -

tvoja bolečina je večja od moje.

Boš nekoč tudi moje ime omenila med vsemi padlimi borci.

Bo moj čin samota,

otožen spev o nekom, ki je ljubil - 

                                                        samoto.

Otožna pesem povej,

sem pozabil kako se črkuje 

                                             SAMO TA,

                                                       ime, ki sem ga ljubil.

nobody