Pozdravček, Tanja, me je potegnilo v otroštvo ... morda nekaj razmislekov:

Punčka dolgih las je premaknila je roko
kaže mi na (velikookega) medvedka velikih oči
na okrasnem vzglavniku

k meni naproti steguje stare ude

še čaka
da zaspim ob njem

na knjižni polici plišasti zajček
obkrožen z s knjigami ubogljivo sedi
z odprto slikanico na belih tačkah

čaka me
prebral mi bo pravljico


nekdo trka na porisana vrata
radovedna kot sem takoj jih odprem
hop vesela žoga vesela mi skoči mi v objem

čakati me
ni imela časa


v kotu sobe samuje kolo
otožno me gleda
tiho je in nič več ne zvoni

ne čaka me več
kajti ono edino ve
da sem ga prerasla

Kaj meniš?

Lp, Ana

Lepo!!! Mi je všeč.Bom popravila tako kot mi svetuješ in jo tudi  takšno lektorirano pustila za nadaljnje branje ali tisk...hvala Ana Porenta...

Odlično,

pesem, ki nas vse na nek način pelje v tisto obdobje otroštva, ki nas rešuje pred temačnostjo ... čestitke,

Ana

Točno tako Ana...ta temačnost nastane samo takrat ko tega otroka 

preženemo iz sebe prepričani da smo ga prerasli,velikokrat pa on zna biti večji od nas... hvala za pomoč,lepe spodbudne besede ter novo PODČRTANKO :)))) ...