Vsako leto

majhen šopek makov si naberem.

Zase.

Žar v meni prebudi,

drugi plesi mi pridejo naproti.

O ognju življenja govori,

ognju, ki prav hitro izgori.

Vedno znova očara me cvet.

V tanke, mehke, kričeče rdeče liste odet.

Na sredi svetlo zelena glavica,

razdeljena z žarki

in dolgimi črnimi trepalnicami.

Gledam in ugibam,

kateri cvetni list bo prvi odletel

in kot krilo rdeče s črnim pasom

na mizi občepel.

Pustim, da popadajo vsi.

Živo rdeča

se v temno vijoličasto spremeni,

se v gube zvije,

včasih v ravnem oveni.

Osamljene trepalnice še nekaj časa vztrajajo,

nato v kosih na mizo popadajo.

Le makova glavica, polna semen, vztraja.

Ve, da tudi suha oko razvaja.

Ko si še svež,

in ko gledam,

kako čas te počasi briše,

oboje mi je všeč.

Le kar jemlje dih,

pušča močno sled.

Ko veneš,

v skrivnost minljivosti me pelješ

in v spiralo večnosti.

V poprh življenja,

ki širi moj pogled,

da lažje gledam ti v oči.

nada pecavar