Lisica me že dolgo opazuje,

njen oster pogled ne prizanaša,

vidi, da zvitosti mi primanjkuje,

zato z vabilom v svoj brlog več ne odlaša.

Takoj oglasi moja se zaseda.

"Svojo dobroto tako zlahka boš prodala?"

"Nimam, res nimam časa."

Na to lisica zvito: "Je samo vprašanje čas."

Čez dan, dva obisk k meni pride.

Na vrata potrka gospa Polževa.

Nima veliko časa, zato kmalu odide,

a jaz sem slinasta že vsa.

V hipu se odločim in v brlog pogumno skočim.

Pri lisici dobrodošla se počutim.

Ponudi čaj, res neokusen.  "Je dober?" vpraša.

Moj glas se s hvalo le oglaša.

Nase ponosna sem. Zelo.

Vem, na preizkus me je dala.

A da jo uženem kar tako,

mogoče bom še njena učiteljica postala!

Na moje presenečenje me odslovi.

"To je prva lekcija, mila.

Premisli, kdaj zvitost potrebna ni!"

Kakšna šola, res do konca me je ogulila.

Čez nekaj dni k meni prinese gospo,

ki jo vidiš vedno razočarano.

Jaz veselo srkam vso to šaro,

da povožena sem skupaj z njo.

In spomnim situacij se še sto,

kjer delam tako, da zame je slabo.

Ne bom več v ritmih tujih se zibala

ampak bom v svojem odplesala.

Tokrat s spoštovanjem pridem do lisice.

Z repom me ovija, čisto drugačno je njeno lice.

Prinese čaj. Kaj storiti mi je sedaj?

Zavrnem čaj in odmaknem se v kraj.

Hlinjena prijaznost kar izgine.

"No, sedaj si pa že zrela!"

Njene nasvete pišam na tablice iz gline,

da ob zvitežih bom jaz žarela.

Sladko bom za kislo razglasila,

da vrsto koristolovcev bom zredčila.

Kislo v sladko etiketo bom dala

in privoščljivim nezanimiva postala.

Kdor rad se s perjem tujim kiti,

nežno izpulila mu ga bom iz riti.

Kdor vidi svoje le koristi,

 se mu v bran postavila bom do obisti.

Dvoličneže bom na led speljala tanek,

da v mrzlem vidi se samo njihov ostanek.

Posnemalcem bom pesek v oči metala,

da načrte bom lažje obvarovala.

Važiče bom spustila le do vrat,

da po hiši ne bodo mogli mi srat'.

Domišljavce bom samo poslušala,

besede prazne jim nazaj metala.

Kdor rad podtika, dobil bo zanko zvito,

da noga se zaplete vanjo hitro.

Lažnivcem bom na debelo lagala

in podobo njihovo v ogledalu jim kazala.

Če pa koga ne bom prepoznala

ali moja finta sadov ne bo dala,

ponovno bom v brlog se podala,

se z lisico zvito posvetovala.

nada pecavar