Sedela sva na fotelju,

bila sva........ dva človeka,

midva in najina datoteka,

v najini minuti,

v najinem uporništvu,

zagotovo sva se...... nekoč izgubila v čakali vrsti pred ranocelnikom v škrlatni halji,

da ne bi jokala,

da ne bi modificirala,

manipzulirala s povsem otroško genetiko,

v tihem testiranju ortopedskih čevljev,

ki so hitrejši od časa,

škrlatnega časa,

prevesi se v svilo,

v

svileno datoteko,

v okuženo datoteko,

verjeti v karikature škrlata in ure,

z italijansko pričesko,

z avtomatizacijo ostanka genetike,

tista datoteka, tista okužena datoteka, tisto nemogoče hrepenenje, tisti sestanek s "starešino",

pozabljeno in neobjavljeno, pompozno le za razburjene advokate brez nadzora nad datotekami,

nad datoteko,

okuženo datoteko,

škrlatno datoteko,

datoteko brez barve in okusa,

datoteko, ki ne pusti spati,

ki ne funkcionira,

ki ne podpira mehanske fleksibilnosti,

le škrlat,

le mene,

le moj R,.E.M.,

le mojo energijo,

le mojo možgansko informacijo,

moje razpoloženje,

mene in tistega, s katerim ustvarjava............ dvojino,

predrzna sva,

trgava plakate,

plakati trgajo naju dva,

kmalu se bo vse strgalo,

na stranskem vhodi že čakajo komplikacije,

nepomembno,

le rezultati amniocenteze, ultrazvoka in L.testa,

vse je pozitivno,

vse škrlatno,

vse okuženo in delikatno,

za razliko od dveh ljudi, ki sta čakala na ponovni zagon individualizma,

a zaman,

ves trud je bil poplačan,

stemnilo se je

v zrakui amaterske neskladnosti.

Suzana Kovačič