Polje žita,

na njemu živordeče lise.

V počasnem valovanju

zaslutiš dih neskončnega.

Spokojnost te obišče.

Žita je veliko več,

a mak osvoji pogled,

ga v hipu omehča.

Je prav nesramežljiv

in zelo, zelo vabljiv.

Trdo je žito.

On nežen je, tenak

a najdeta skupen korak.

Ko pobožaš njegov cvet,

ga božal bi spet in spet.

Žito počasi zori.

Rado v dišeči kruh se spremeni,

ko maka zdavnaj več ni.

Ko polje žita spomin preplavi,

mak spet močno žari.

Narava modro za vse poskrbi.

Nekaj je za v usta,

drugo duša dobi.

nada pecavar