Na polnem avtobusu sivih glav sediva,
jaz pred teboj in ti za menoj,
skozi okno bežijo breze in Krka počasi polzi,
za nekaj neskončnih trenutkov se čas ustavi,
cviček je kriv, ko se tvoje roke počasi priplazijo,
se mi potopijo v lase in prasketajo po vratu.
Ej moj mali, najlepši v razredu,
pol stoletja je bilo treba čakat na to.
Spotoma opazim, da me že dolgo ni nihče pobožal.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: lin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!