v naročje nam polagajo oblake
in peščene gradove nad njimi,
vso svojo preračunljivost,
iz katere polzi sipek pesek,
ki nam polni usta,
da molčimo
Stanje družbe z razločutnimi prispodobami, ki jih prinaša ta pesem, čestitke,
Ana
Poslano:
25. 05. 2018 ob 02:02
Spremenjeno:
25. 05. 2018 ob 02:02
Ana, hvala za komentar in izpostavitev pesmi.
Ja, pri vsem pa najbolj boli, da smo povsem nemočni, ko se potuhnemo v svoj molk. Nekoč sem zapisal: Sram nas je lahko, da nas ni sram molka! A Svet se vrti naprej. Kam?
Lep pozdrav
Dimitrij
Ne dopustimo si molčati. Vsaj upamo, da ne bomo.
lp, ajda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dimitrij
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!