Sonet št. 64

Tako dolgo strmiš v šelesteče nebo

nad livado za hišo, na krošnji drevesa,

da so tvoje oči, kot lebdeča peresa,

ki ne znajo za svoje tuzemsko telo.

 

Ker so rekli, da zmoreš, da zmoreš visoko,

da so danes stopnice bolj trdne kot prej,

si strmel nad livado s kostanjevih vej,

kdaj nebo bo prišlo in podalo ti roko.

 

Ampak prsti so s časom v pepel uveneli,

ki zdaj briše sledove lebdečih oči,

ker so rekli, da zmoreš še višje kot vsi,

kakor vsi, ki pred tabo so v krošnjah sedeli.

 

Čez pepel opazuješ, kdaj priletel bo ptič,

kdaj na nebu boš našel, kaj več kakor nič.

Peter Rangus

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
24. 05. 2018 ob 16:35
Spremenjeno:
25. 05. 2018 ob 16:56


   Super, ne vem, če je še kdo opazil posebno ritmično sestavo tvojega soneta v enajstercu ... !??

  Mislim, da mu to daje dodaten kvalitativni pečat- 

  LP, lidija B


Zastavica

Peter Rangus

Poslano:
25. 05. 2018 ob 13:56

Najlepša hvala Lidija. Mislim, da sem že nekje probaval s prvima zlogoma nepoudarjenima. Cenim da ti je všeč. 

LP

Peter

Zastavica

koni

Poslano:
25. 05. 2018 ob 14:02

... čestitke, Peter, izvrstni so tvoji soneti!!!

Lp, koni

Zastavica

Peter Rangus

Poslano:
26. 05. 2018 ob 12:07

Hvala Koni! Izvrstna je tvoje podpora :)

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 22. 05. 2018 ob 00:05
  • Prebrano 408 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 193
  • Število ocen: 8

Zastavica