Žareči mak!

V pogled brez milosti zarežeš vsak

in ga v hipu osvojiš.

Nič ne dišiš.

Le kratek čas blestiš,

mogoče ravno zato,

ker pleniš poglede tako zelo.

Nežna si cvetlica,

saj imaš mehka,

najmehkejša lica.

Ne vem, kako izvedel si,

da meni si najljubši

in sam si v vrtu se zasejal.

Ko tiho se razpreš,

neslišno me pokličeš.

Ustaviš moj korak,

čeprav se mi mudi,

ne glede, katera pesem v meni zori.

Ko sem v objemu tvojem,

nikoli ne vem,

katere vonje mi boš predal.

O sanjah in življenju,

o gorečnosti in ljubezni,

o obilju in plodnosti,

o pozabi in minljivosti,

o krvi in smrti.

Vedno vse v tvojo

mehkobo žarečo ovito,

da lahko sprejmem vse.

Tisto najbolj moje,

tisto najbolj skrito,

meni še neodkrito,

bom tebi dala.

Potrpežljivo bom čakala,

da moja bit bo vate zaplesala.

Ko čez leto srečava se spet,

bom lahko razbrala,

kar bi mi drugače večnost pozobala.

nada pecavar