V hrbtišču besed ždi presevek samote.
Si slekla še zadnje maskovje naporno,
ni v zrklih več bliskov, ne poješ prodorno.
Polzi mrak srhljiv po naborkih golote.

Že mnogo večerov se prazna poslavljaš
od dnevnih prebliskov, odkruškov razuma,
prebiraš razdrapane verze brez uma.
Ta vate še vdira, ga s studom prebavljaš.

Takrat, ko si pesem v kompost zakopala,
je tvoja brezčasna lepota minila,
svoj zlati rez zgodbe si breznu predala

in v lastno izropano dušo se skrila,
za svet, ki te grabi, prezgodaj zaspala.
In name si mrzlo valovje zgrnila.

Če greš, ne odhajaj brez tistega stiha,
ki vedno sva ga do brezzvočja kričala.
Ostanem tu, vem, ti ne boš več čakala.
Prozorna greš. Naj naju drug čas prediha.

Lidija Brezavšček - kočijaž