Naj te glasba prebudi,

tvoj glas naj v polno zadoni,

iztegni roko v gib neznan,

naj noge spontano pridejo na plan.

Pleši, pleši...

Bodi snežinka, zvezdnato nebo,

vulkan, ki bruha vse na plan,

vrtinec, ki trešči te neznano kam.

Bodi trava, ki v vetru šepeče,

mogočno drevo, ki z burjo šepeče.

Bodi ptica, ko se le igra

in v nepredvidljivih lokih leta sem in tja.

Pleši, pleši...

Ko glasba utihne, grlo obnemi,

zapleši v tišini, ki  doni.

Pleši v gozdu, na travniku, v vodi,

povsod, kamor te notranji glas vodi.

Pleši v temi, le z luno obsijan,

v žareči zarji, ko te pozdravi dan,

na snegu, da te zebe v dlan.

Pleši, pleši...

Meglici sledi kamor pelje,

saj vedno do sonca te pripelje.

Izpleši svoje vse tančice,

pripleši svoje vse resnice.

Dotikaj se pozabljenih poljan,

z radostjo vzpenjaj se neznano kam.

Pleši, pleši tukaj in sedaj,

ko veš, da si obenem že onkraj.

Pleši, pleši...

Ko brezčasna radost počasi objame vse,

še gib zastane in zapusti te.

Veš, da plešeš, ne da premikal bi telo.

Ko si tudi jaz, vse in vsi,

ko si tu in te ni.

Ples si ti.

nada pecavar