Sonet št. 62
Kakor da sem tipal sivkaste fasade
zatemnjenih blokov in betežna Šiška
je obstala. Mrzla vpadnica je z viška
zgledala kot smrtno-bolna promenada
dunajskih povesti in avtomobili,
kot kočije skremžene buržuazije.
Negibljiv sem zrl v lastne utopije,
tih in sklonjen, da me ne bi opazili.
Trotoarji, cestni jaški, kandelabri
so lasje in pege ceste. Jadni gabri
so polomljeni kozolci sredi polja
in na oknu medla šelesteča sveča,
izgubljen študent v narisanem vesolju.
Noč je kri, papir oči, telo je ječa.
... in čestitke k še enemu izvrstnemu sonetu v nizu izvrstnih:)))
Lp, koni
Hvala Koni...:) iz tvojih ust se to še posebej lepo sliš:)
pa res fajn ;)
čestitke
Sonet, ki te sezuje ...
...še dobro da je zunaj toplo:)
Hvala Lidija!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
- 18. 05. 2018 ob 12:22
- Prebrano 681 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 225.44
- Število ocen: 13