Padla sem na tla,
kot lutka porcelanasta
razletela se na vse strani.
V mrzli nemoči
sem prikovana,
moja duša joka in ječi.
Kot da me ni,
čutim praznino,
ki se mi reži.
In prestrašene otroške oči,
ki ne razumejo,
kaj se godi.
Ne vem,
od kod zberem toliko moči,
da zlepim privid,
ki pokonci spet stoji.
V
e
l
i
k
o
časa sem potrebovala,
da sem iz privida vstala,
semena neodkrita izbezala
in jih skrbno zasejala.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!