Robovi
natrgalo se je
slišala sem resk
in kaplje s strganine
ki so zvenele kakor navčki
v dlani sem dahnila peščena zrna
jih položila na tvoja zrkla
da zarastejo v domovanje
brez reže
ki bi puščala
ljubezen
ne moreš mi odtegovati rok
in trgati enega v dvoje
prevečje je scefranosti
ki vihra s temnimi jeziki naveličanosti
ker kava ni bila topla
ker je nekdo zamudil šestnajst minut
ker ni nagibov preko vek
kjer se zmeraj najde košček lepega
ki ihti
ker ga nihče ne zalije
iz skodelic na katere si zapisujemo imena
Da, da, Irena, vedno se najde košček, ščepec lepega, če se za hipec pomudim ob koncu pomenljive pesmi. A še se vrnem gor v počasnejši ritem branja ...
Lep pomladni dan, ti želim, navkljub občasni moči,
Sašo
Hvala Sašo. Mi smo generacija, ki smo dali piti tudi drugim iz iste čaše. <3
Tudi mene se je dotaknila, zdi pa se mi, da bi lahko našla drug naslov.
Lp, Ana
Ja, veliko boljši (hočem reči bolj povezan s pesmijo) - saj mi je všeč sam izraz mojina, morda ga lahko uporabiš v kaki drugi pesmi.
Lp, Ana
tudi meni je všeč mojina, a bo morala počakati :)
Oddaljenost v dvojini in drobne popredmetene stvari - še posebej potiskane skodelice z imeni s konca pesmi - poudarijo ostrino razmejitev ... čestitke,
Ana
Hvala, Ana, Za dotike in dvojni rob.
lp
i
Sem vesela, da si srknila :)
Hvala, platanas
... tako dobro je zarobljena, da se je ob njej vredno zamisliti in jo večkrat prebrati, draga Irena:)))
Čestitke in lep pozdrav!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 17. 05. 2018 ob 12:25
- Prebrano 1123 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 382.23