Srečala sva se popoldan,
pihljal si z vetrom,
ki je begal vzporedno z mano,
naprej in naravnost,
četudi nazaj in naravnost.
Kot bi gledal izpod oči,
ocenjeval si korake,
katera peta pušča glasove,
med ozkostmi ulice,
poskakujoče v svojem koraku.
Bilo se te je moč dotakniti,
ne da bi uzrla pogled,
te iskala,
ko si stal in občudoval
gibe bokov,
ki so hodili
z mano.
Višina ti je nagajala pri plesu
spomin te je očaral,
viža pete se je nasmihala,
naravnost vate,
brez, da bi se uzrla.
Občudoval si jo
in drugi so ploskali.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Doroteja Vrbanova
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!