Sonet št. 61
Na trati je rosa, ki z vonjem gozdov
umira na dlačicah mojih nosnic.
Posipane solze želijo domov,
utripajo v svili nebesnih bleščic.
Umirjeno vetrc po tepihu trav
razliva gladino zbledele noči.
Rosica se vzdiga izvoru v pozdrav.
Kar pade ponoči, ob jutrih shlapi.
Ustavim se tam, da objame me dan
in vidim, da vetrc v Gorjance je zgnan,
na njem pa svežina noči je odšla.
Moj travnik, prej moker, zdaj sonči se suh.
Jaz v mučni tišini počutim se gluh.
Otožno je iti na sprehod brez psa…
Uh, na ta sonet je bilo a vredno počakat
Vsem trem najlepša hvala za spodbudne besede :) LP iz Šentjerneja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
- 15. 05. 2018 ob 10:43
- Prebrano 832 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 255.86
- Število ocen: 10